Antonov vrtec

»Mi smo šolarji ta pravi, v vrtec smo prišli….« se je v torek, 30. 10. 2018, razlegala pesem po Antonovem vrtcu. Že v garderobi je bilo živahno, ko so se srečali prijatelji, ki so skupaj obiskovali vrtec, sedaj pa hodijo v različne šole vse od Davče do Svetega Lenarta. Si predstavljate, koliko si imajo povedati? Oči so žarele, postajalo je vse glasneje in stopnjevalo se je pričakovanje, kaj bodo tokrat doživeli pri nas. Dobro vedo, da je vsakič drugače, vedno pa zelo prijetno, prisrčno, zabavno in na koncu slastno.

Glasbene uganke, zaigrane na posebne prečne flavte, so šolarje spomnile na pesmi, ki smo jih skupaj prepevali. Preko petdeset otroških glasov je napolnilo igralnico starejše skupine, da je bilo slišati kot pravi uglašeni zbor. Obvezna predstavitev po razredih je bila tudi glasbeno obarvana. Sledilo je »delovno« dopoldne, kajti če bi nekdo opazoval od zunaj, bi videl naslednje: skupino otrok, ki s semeni ustvarja čudovite mandale, polne kotičke z različnimi konstruktorji in vlaki ter čarobno sobo, kamor lahko vstopiš samo z bleščicami. V temi, ob prijetni glasbi in čudovitem vonju so otroci umirjali svoje telo ob vodnem stolpu z ribicami, v votlini s spreminjajočo lučko in ob svetlobni mizici.

Za spomin na ta dan se je vsak šolar na velik plakat tudi narisal. Vzgojiteljice se vedno čudimo, kako je mogoče, da nekdanji vrtičkarji tako hitro zrastejo, njim pa se zdi to sila imenitno. Marsikaj nam zaupajo, saj smo še vedno malo njihove. Vezi se ne pretrgajo tako hitro, še posebej, če imajo lepe spomine na leta v vrtcu. O, da bi jih le vsi imeli, da bi z njimi zrasli in potem radi pripeljali v naš vrtec svoje otroke. To se že dogaja in Bog daj, da bi se še naprej.

Nežka Čufar