Antonov vrtec

Kje so vsi otroci?

Zbrane smo že vse. Ravnokar se je pripeljala tudi Damijana. Čakamo še Natašo. Le kje hodi?

V tistem trenutku dobimo na mobitel skrivno sporočilo. »Pojdite do najvišjega slapu. Sledite stopinjam!« Oborožene s svetilkami in baklami se odpravimo po strmi stezici. Pot nas vodi po gozdu. V daljavi zaslišimo skovikanje sove, med praprotjo pa se sliši premikanje. Za trenutek se ustavimo in prisluhnemo – sliši se padanje slapu v dolino.

Gotovo smo blizu. Ena za drugo korakamo v gosjem redu. Kmalu se povzpnemo na najvišji slap. V mesečini se je voda lesketala kot dragulji. Male drobne kapljice so pršile na vse strani. Bilo je čarobno. Kakor da bi v tej pokrajini živela pravljična bitja.

Spustimo se po poti čez skalni previs. Pot je bila spolzka in pri hoji morale smo biti strašno previdne. Pred nami se pokaže vhod v podzemno jamo. Nad vhodom zagledamo novo skrivno sporočilo: »Vstopite.« Spogledamo se med seboj in globoko vdihnemo. Vstopimo. Počasi in previdno. Nad našimi glavami prhutajo skrivnostna mala bitja, v daljavi pa slišimo odmev naših korakov. Spustimo se naprej po zavitem predoru v skrivnostni podzemni svet. Špela posveti z baklo in pred nami se odpre velik prostor. S tal in stropa rastejo kapniki, med njimi pa se vije majhna podzemna reka. Na koncu dvorane se nenadoma iz teme zasveti dvoje oči. »Joj, kaj naj naredimo? Ali zbežimo? Kdo bo poiskal otroke, če ne me?«

V trenutku je napetost prerezal glas: »Pa ste le prišle. Čakala sem vas.« Bila je Nataša. Čakala nas je s toplim čajem in košaro dobrot. V košari je imela pomfri, pico, pire krompir in špinačo, čežano z makaroni in odlično govejo juho. Ravno to smo potrebovale. Hrana nas je okrepčala in takoj spomnila na vrtec in otroke, ki jih zelo pogrešamo. Sprašujemo se: »Kam so izginili?«

Glave smo staknile skupaj in zasnovale načrt iskanja.

Napisala Katja Luznar.

Se nadaljuje.