Antonov vrtec

Spet je prišel »ta čas« v letu, katerega vsi, še posebno otroci, komaj čakamo. Najprej nas je v začetku tedna razveselil sneg. Zunaj smo se kepali, naredili snežake, se z lopatami spuščali po klančinah … Cel teden pa smo nestrpno pričakovali prihod Svetega Miklavža. Ogledali smo si risanko Nikolaj in spekli slastne medenjake – Miklavže. Skupaj smo pripravili testo, otroci pa so pri tem sodelovali. Vsak otrok je izdelal svojega Miklavža, na koncu so bili na svoj izdelek zelo ponosni. Ko bi vi vedeli, kakšen vonj se je širil po naši hiši. Komaj smo čakali, da jih bomo poskusili – in ja, bili so zelo okusni. Miklavžu smo napisali tudi pismo, kjer smo se mu zahvalili za vsakoletni obisk, naše zdravje ter ga prosili, da naj tudi letos ne pozabi na naš vrtec. Že takoj naslednje jutro nas je namesto pisma pričakalo nekaj slaščic. Kot vedno, pa pri nas ne gre brez prečudovitih umetnij. Otroci so sami izrazili željo, da bi radi Miklavža tudi likovno upodobili, izdelano umetnijo pa bi prilepili na vrata igralnice, da si jo bo Sveti Miklavž ob prihodu lahko ogledal. Ker pa so otroci pri ustvarjanju tako uživali, se je vsak dan porodila nova ideja, kaj bi še lahko narisali. Tako so nastale umetnije: smreka, angeli, snežak, Sveti Miklavž. Poleg likovnih umetnij, pa smo, verjamem, Miklavža razveselili tudi z našim petjem, saj smo skozi celoten teden prepevali pesmice o Miklavžu, angelih … V četrtek pa nas je v vrtcu pričakalo pismo. Ne boste verjeli – Miklavževo! In kaj nam je sporočil? Da nas obišče že ponoči iz četrtka na petek! Joj, kakšno veselje je bilo to. Miklavž nas bo obiskal že prej. Otroci iz starejše skupine so mu nastavili tudi krožnike, na katere so napisali svoja imena. Sledil je petek in … igralnice polne daril! Poleg tega, da je vsakemu otroku posebej prinesel malenkost, smo dobili tudi darila za vrtec. Knjige, barvice, flomastre in same odlične igrače. Celoten dan smo le-te spoznavali in se z njimi igrali. Igrače so tako odlične, da bodo kar nekaj časa v vsakodnevni uporabi. Za popestritev dneva pa se je zgodilo še nekaj – otroci v srednji skupini so opazili, da je v peharju z bonboni bela rokavica. Ni bilo potrebno ugibati, od koga je. Takoj smo vedeli, da jo je pozabil Sveti Miklavž. Položili smo jo na okensko polico, da jo bo lahko na dan, ko bo spet v naših krajih, vzel. Skratka, teden je bil pester, čaroben in poln pričakovanj.

Dragi Sveti Miklavž, hvala ti za tvoj trud in obisk ter nasvidenje do naslednjega leta!

Tinkara Šmid