Antonov vrtec

Soriško planino večina slovenskih smučarjev pozna, saj je na njej urejeno smučarsko središče. Z vrtcem pa smo se odpravili na daljši pohod po tej prelepi planini, ki je kot ustvarjena za prijetna in ne prezahtevna potepanja.

Ko smo se z avtobusom pripeljali na parkirišče, smo si oprtali nahrbtnike in se veselo podali na pot. Otroci so dokazali, da so pravi pohodniki. Občudovali smo razglede, ki so se nam ponujali, prelepe pisane cvetlice in prepevali ter vriskali. Z velikim zanimanjem so si ogledali vojaške ostanke iz časov med svetovnima vojnama, ko je tu potekala državna meja med Jugoslavijo in Italijo. V bunker smo seveda vstopili oboroženi s svetilkami in si ga med hojo po dolgih hodnikih čim bolj ogledali.

Po poti nas je vodila vodnica Planinskega društva za Selško dolino gospa Veronika Benedičič, ki nam je povedala veliko zanimivega in poučnega, za kar smo ji zelo hvaležni.

Kaj pa so povedali otroci planinci po izletu:

– Jedel smo sendviče, ki so bili zelo dobri. Z nami je bila tud Veronika in to mi je bilo zelo všeč.

– Men je blo najbolš, k smo šli u bunker. Gledal smo skoz luknico.

– Hodil smo po dolgih rovih pod zemljo.

– Videl smo kip od medveda, pa lepo puhasto gosenico.

– Peljal smo se z avtobusom. Všeč mi je blo, k sem vse poznala, ker sem bila z atijem pa z mami že na Možicu.

– Pa videl smo sneg.

– Videl smo velik lepih rož, pa jezero in kačo, ki je plavala po vodi.

– Najbolš je blo, k smo prišli na vrh in je bil najlepši razgled.

– Všeč mi je bilo, ker smo dolg hodil in ker smo pil in jedel. Imela sem odličen sok.

Deklica je razložila, da so bili sendviči res najboljši na svetu. Da je bila notri salama, sir in kumarica. Samo kumarica mi je padla na tla . Vzgojiteljica jo vpraša, ali ti je padla, ali si ji pomagala, da je padla. Deček se veselo zasmeje in odgovori: Ja, sendvič je reku, da se bo odprl, pol je pa rekla kumarca, da ma cajt in je skočila iz sendviča.

Vsi v igralnici pa v smeh.

Damijana Leben