Otrokom Antonovega vrtca ni nikoli dolgčas. Na sončen petek smo se srednja in starejša skupina odpravili na izlet na Sveti Križ. Od vrtca pa do našega starta nas je peljal velik avtobus. Takoj, ko smo izstopili, smo zagledali tablo, na kateri je bila travniška cvetlica. Poleg nje pa pismo tete Pehte. Z navdušenjem smo ga takoj prebrali. Pisalo je, da se tudi v naravi vljudno obnašamo in izvedeli, kaj vse nas še čaka. Pri prvi tabli smo dobili nalepke za prvo cvetlico, ki smo jo poiskali na travniku ob poti. Z nalepko smo v knjižici označili, katero cvetlico smo že našli. Opravili smo se na pot in kmalu našli še eno tablo z drugo travniško cvetlico. Poiskali smo jo in v knjižici označili z nalepko. Tako smo celo pot spoznavali travniške cvetlice. Ker v našem vrtcu zelo radi pojemo in tudi Pehta rada posluša petje, smo zapeli Kekčevo pesem. Kar naenkrat pa se je zaslišal neki glas. Hitro smo v enem glasu poklicali Pehto. In res, z drugega konca gozda se nam je oglasila teta Pehta. Pohiteli smo naprej po poti in kmalu zagledali Pehtin koš, ki se giblje sem ter tja. Prišli smo na vrh Svetega Križa in tam nas je čakala prijazna teta Pehta. Povedala nam je, da ji je Kekec zbežal in razkazala vsa njena zelišča, ki jih je nabrala po gorah. Pogostila nas je s svežimi jagodami in borovnicami. Razložila nam je tudi, kakšen čaj pomaga, če se slabo počutimo. Še enkrat smo ji zapeli Kekčevo pesem. Tako je uživala, da je kar z nogo po ritmu udarjala ob tla. To pa še ni vse. Ponudila nam je še polno drugih dobrot, ki jih je sama naredila. Melisin sok, janeževe piškote, palčke z zelišči in še bi lahko naštevali. Ker pa smo tako pridno hodili, smo dobili bleščečo skrinjo. Bili smo neučakani in takoj pokukali, kaj je notri. V njej so bile lepe Pehtine ogrlice. Za naš vrtec je bil in bo ostal to nepozaben dan.

Špela Rihtaršič