Kje so vsi otroci?

Dobro smo se najedle, o kako smo že pogrešale slastne dobrote kuharice Nataše.

»Kaj bomo sedaj?« se sprašujemo. Katja, ki rada bere poučne in raziskovalne knjige, predlaga: »V predoru smo opazile čudovita bitja, raziščimo predor, morda najdemo še kakšno zanimivo bitje, ki ve, kje so otroci.« Predlog takoj enoglasno sprejmemo.

Posvetimo z lučmi in se spustimo še v drug predor, a ta postaja vedno bolj ozek. Na svoji koži lahko začutimo osvežilne kapljice, ki padajo s stropa. Tesno nam je pri srcu, saj je čisto tiho, le naše dihanje se sliši in nič drugega. Me pa smo navajene otroške radosti, smeha, igrivosti in zvokov veselja, ko se skupaj igramo z otroki v vrtcu. Predor postaja vse ožji in bojimo se, da se bo končal. »Auuu!« kar naenkrat prekine to tišino Damijana. Prestrašimo se. Špela, ki ima najboljšo baklo, posveti v Damijano. Vse se skušamo zriniti do nje, da bi pogledale, kaj se je zgodilo. A v tem trenutku se Damijana prične smejati in nam pove, da se je samo malo pohecala. Najprej smo kar malo jezne, ker smo se ustrašile, a že naslednji hip se smejemo vse skupaj. Odločamo se že, da bi se vrnile nazaj, ko v daljavi zasveti luč. Počasi in previdno, čisto tiho sledimo svetlobi. Predor se končno razširi in znašle smo se v prostorni votlini. Na sredini se sveti velik bleščeč kamen, ki osvetljuje celotno votlino. Na kamnu sedi majhen, malo smešen škrat, z okroglim trebuščkom. Na glavi ima rdeče pokrivalo, podobno krogli, iz katere štrli ogromno rožičkov, ki se zaključujejo z drobnimi bunkicami. Spogledamo se in se nasmehnemo druga drugi. Toda hitro ugotovimo, da je pokrivalo, ki ga nosi škrat na glavi, zelo podobno slikam, ki jih te dni vidimo po televiziji in se imenujejo korona virusi. Hočemo si ga ogledati malo bolj od blizu. Škrat nas takoj opazi in prijazno pozdravi, vendar nam ne dovoli, da se mu preveč približamo. Zato opazujemo le od daleč. Vse okrog nas je tako prijetno in mirno. Prepričane smo, da škrat pozna odgovore na vsa naša vprašanja. Škrat nam veli, naj se udobno namestimo. Posedle smo se na svetleče, biserne kamne, ki so bili v krogu položeni na varni razdalji okrog škrata. Povprašamo ga po imenu. »Korona škrat sem,« nam odgovori s tihim in skoraj otroškim glasom in prične pripovedovati. Ves čas pa v desni roki, okrašeni s prstani, skrbno čuva čarobno stekleničko, ki se sveti bolj kot vsi svetleči kamni in biseri v tej jami. Le kaj bi to bilo…?

Napisala Marjeta Nastran.