Kje so vsi otroci?
Telefon me z nadležnim zvokom opozarja na novo prejeto sporočilo. »Pa ravno zdaj, ko sem se lotila kuhanja. No, kar koli že je, kosilo je vsekakor bolj pomembno, sporočilo bom pač pregledala kasneje.« Nadaljujem s kuhanjem, ko se ponovno in to večkrat zapored oglasi ta isti zvok, ki opozarja na še več sporočil.
»Danes očitno ne bo miru!« Dobro premešam vsebino lonca, zmanjšam gretje in poiščem telefon.
Prvo sporočilo mi pošilja Nežka, ostala pa so poslale moje sodelavke. »Čudno, le kaj se tokrat dogaja,« si mislim. Odprem eno od sporočil, ga preberem in ne razumem ničesar od napisanega. Preberem še vsa ostala, vendar mi še vedno ni nič jasno. Potem se spomnim, da gre verjetno za prvoaprilsko šalo, saj vendar ni mogoče, da bi otroci kar izginili?
Kljub vsemu mi novica ne da miru. Razmišljam, če gre le za potegavščino, ali pa je zadeva resna.
Brez odlašanja pokličem Marjeto, ki mi zaupa, da se ekipa za iskanje otrok sestane zvečer na skrivnem kraju. Glede na zadnje dogodke se v vrtcu ne moremo dobiti, zato bomo podatke o kraju srečanja prejele preko zaupnega sporočila.
Ure se vlečejo v nedogled, meni pa se še vedno zdi, da sanjam moraste sanje.
Končno se na nebu nariše luna in odpravim se na pot. Vozim počasi in previdno. Nervozna sem in malo me je strah, saj kaj podobnega še nisem doživljala.
Peljem se mimo cerkve v Železnikih in pogled mi odtava k vrtcu. Prevzame me žalost in oči mi napolnijo solze.
Pot nadaljujem proti smučišču Cerkno in desno proti Davškim slapovom. V daljavi opazim avtomobilske žaromete, ki pomežiknejo, ko sem dovolj blizu.
Napisala Damijana Leben.
Se nadaljuje.