Antonov vrtec bo letos slavil srebrni jubilej – 25 let delovanja. S hvaležnostjo se spominjamo pokojnega nadškofa Alojza Urana, saj je prav on septembra 1995 blagoslovil prostore naše hiše. Takrat je bil še pomožni škof. Naši začetki so bili izredno skromni, on pa nam je vlil poguma za spopadanje z različnimi težavami. Bil je človek velikega srca in širokega duha. Njegov nasmeh je bil nalezljiv, zato je povsod prinašal dobro voljo. Preproste, pa vendarle tehtne besede so nagovorile vsakogar.

Ob poplavah septembra 2007 je bil gospod Uran že nadškof. Ko smo zaposleni odstranjevali posledice vodne ujme okrog našega vrtca, kar nismo mogli verjeti svojim očem, kajti prišel je k nam, da nam izkaže svojo bližino in nas opogumi. Edini od vseh »iz Ljubljane« je prišel v škornjih in sam je izrazil željo, da bo naložil eno samokolnico blata ter nam tako na simbolični način pomagal pri napornem delu. Tega nikoli ne bom pozabila, kajti to njegovo dejanje je bilo tako spontano in narejeno iz srca. Daleč stran od kamer in uradnih fotografov. Če ne bi imel moj mož Aleksander tisti hip pri sebi fotoaparata, to nikoli ne bi bilo zabeleženo. On resnično »ni bil igralec«, pač pa ČLOVEK z veliko začetnico.

Dokaz, kako rad je imel otroke, pa sta zadnji fotografiji, ki ga prikazujeta z novokrščencem. Veliko, res veliko otrok je krstil, saj mu je bilo to v posebno zadovoljstvo in veselje.

Nežka Čufar