Ali ste vedeli, da so navadni močeradi živorodni in za razliko od večine slovenskih dvoživk ne odlagajo jajc, temveč že dobro razvite ličinke?

Ali ste vedeli, da imajo na hrbtu in bokih rumene lise na črni podlagi, vzorec pa je osebno značilen, tako da lahko prepoznavamo posamezne osebke?

Ali ste vedeli, da imajo po vsem telesu strupene žleze, ki jih ščitijo pred plenilci, vendar človeku ni nevaren, razen če si strup zanesemo v oči ali usta?

Vse to in še več so izvedeli otroci v vrtcu. Na obisku smo namreč imeli močerada. Ob otoplitvi in vlažnem vremenu se je ta repata dvoživka prebudila in tako zbudila naše zanimanje. Najprej smo ob aplikatih pogledali slike, se pogovarjali o njegovi prehrani, življenjskem prostoru in zgradbi telesa. Otroci so sprva močerada le opazovali med gibanjem, kasneje pa so si ga tudi pobliže pogledali. Najbolj pogumni so ga tudi pobožali in prijeli v roko. Po rokovanju z močeradom smo si vsi temeljito umili roke.

Pri vsem tem je zanimivo to, da so otroci najprej opazovali odziv vzgojiteljic – če mi nimamo predsodkov, jih tudi otroci ne bodo imeli. Najpomembnejše je, da se zavedamo, da smo starši in vzgojitelji zgled že sami po sebi in najbolj takrat, ko to sploh ne nameravamo biti. Otroci nas opazujejo, poslušajo v vseh trenutkih, še najmanj takrat, ko bi to želeli.

Katja Luznar