V Železnikih že vrsto let potekajo Čipkarski dnevi. V našem vrtcu pa smo imeli nekakšen čipkarski dan. V petek, 23. januarja, so nas obiskali nekdanji gojenci, ki imajo poseben dar – so odlični klekljarji. Mija se je razveselila tete Lucije, Krištof sester Maše in Lore, Vanja sestre Mance ter Matija brata Jošta. Vsi šolarji, dve že precej odrasli, ki pogumno stopata po srednješolskih poteh, in vsi imajo ljubezen do posebno lepe obrti slovenske kulturne dediščine – umetnosti sukanja klekljev, postavljanja bucik, torej izdelovanja čipk.

S seboj so prinesli svoje punklje, na katerih so bile že začete čipke. Mojstrsko so nam predstavili, kaj je potrebno za to ročno opravilo, kako poteka. Vsi smo z zanimanjem prisluhnili tej razlagi, si ogledali spretne prste in tudi popolnoma utihnili. Poslušali smo čudovit zvok klekljev. Prav pomirja! Dekleta so omenila, da bi tako moralo biti v čipkarski šoli, a da je včasih kar težko držati jezičke za zobmi.

Obiskovalci pa so nas obogatili tudi s prikazom čipk, ki so jih že ustvarili. Kakšne umetnije! Prav pri teh smo videli, da so k nam prišli pravi mojstri. Najbolj spretni otroci so se tudi sami preizkusili v izdelovanju kitke, s katero se sicer začne pot tovrstnega ročnega dela.

Veseli smo bili pogumnih deklet in fanta, ki jih sneg ni prestrašil. Gotovo bo tudi zaradi tega obiska kdo od zdajšnjih vrtičkarjev starše poprosil, da bi še sam hodil v čipkarsko šolo in tako skrbel za ohranjanje slovenske kulturne dediščine.

Ana Pollak